Dim lights

Vir: Vedež, DZS.

Splošno o dvoživkah

• So vretenčarji z nestalno telesno temperaturo,
• koža je gola, brez lusk, s številnimi sluznimi in strupnimi žlezami,
• so edini kopenski vretenčarji z enim samim križničnim vretencem,
• imajo pecljate zobe,
• oploditev je zunanja (pri žabah) ali notranja (pri repatih krkonih),
• večina vrst je jajcerodnih, druge so živorodne,
• jajca so brez lupine in brez zunanjih zarodkovih membran (brez amniona in horiona) – zato poteka razvoj pri
  jajcerodnih vrstah v vodi,
• čeprav so odvisne od vodnega okolja, številne vrste živijo tudi na sušnih območjih; le v morju jih ni,
• največ vrst živi v deževnem gozdu.

Zelena žaba

(Povzeto po učbeniku Biologija 6 avtorice Tatjane Angerer)

Zelena žaba živi v stoječih in počasi tekočih vodah. Ni pa navezana izključno na vodo. Odrasla žaba preživi precej časa tudi na kopnem, kjer se greje na soncu. Njena telesna temperatura je namreč odvisna od okolja in je v toplem okolju višja, v hladnem pa nižja. Spada v skupino živali z nestalno toplo krvjo.

Od vode se nikoli ne oddalji preveč. Če se prestraši, skoči v velikem loku v vodo, odplava na dno in se zarije v blato. Za skakanje uporablja predvsem zadnje noge. Uporablja pa jih tudi pri plavanju, zato ima med prsti dobro razvito plavalno kožico.

Zelena žaba ima velike, izbuljene oči, s katerimi dobro vidi na kopnem, v vodi pa slabše. Kadar plava pod vodo, prekrije očesno zrklo z žmurko. To je prozorna kožna mrena, ki zavaruje oči pred vodo. Žaba tudi dobro sliši. Bobniča, ki zapirata ušesi, sta na površini, takoj za očmi.

Tanka koža je svetleje ali temneje zelena, na trebuhu pa bela ali rumenkasta in posuta s temnejšimi pegami. Zelena žaba lahko barvo kože močno prilagodi okolju, v katerem živi.  To jo mnogokrat zavaruje pred številnimi zasledovalci. Pravimo, da je njena koža varovalne barve. V koži ima številne sluzne žleze. Sluz, ki jo izločajo te žleze, prekriva vse telo in preprečuje izsušitev kože. To je za žabe življenjskega pomena. Odrasla žaba diha sicer s pljuči, vendar imajo pljuča tako majhno površino, da pride skoznje v telo premalo kisika. Zato diha tudi skozi kožo. To pa je mogoče le, če je koža vlažna.

Zelena žaba se hrani z žuželkami, z ličinkami, ki živijo v vodi, s polži in celo z mladimi ribicami. Plen spretno lovi z lepljivimi jezikom. Ta je prirasel spredaj in ga žaba lahko iztegne zelo daleč.

Razmnožuje se z jajčeci, ki jih samica maja izleže v plitve vode. Samec jih oplodi zunaj samičinega telesa. Kepe jajc, ki jih obdaja sluz, potonejo na dno. Pravimo jim mrest. Pod vplivom sončne toplote se iz jajc izvalijo ličinke – paglavci. Paglavčevo kroglasto telo se podaljšuje v dolg, od strani stisnjen rep, s katerim zelo dobro plava. Je glive, praživali ter alge. Diha z zunanjimi vejastimi škrgami. Sprejema le kisik, raztopljen v vodi. Raste hitro in se polagoma preobraža v žabo. Najprej mu zrastejo zadnje, nato pa še sprednje noge. Hkrati pa mu krnijo rep in škrge in se mu razvijejo pljuča. Za razvoj zelene žabe je torej značilna preobrazba.

Zelena žaba prezimi otrpla v blatu. Ima veliko zasledovalcev. Pogosto je plen belouške, štorklje, vidre, ščuke in čaplje, zaradi zelo okusnega mesa zadnjega para nog ali krakov pa jo lovi tudi človek. Marsikje so žabe skoraj iztrebili in so jih zato morali zaščititi.

Žabe imajo izredno velik ekološki pomen: vzdržujejo biološko ravnovesje žuželk, s katerimi se pretežno prehranjujejo.

Zelena žaba pleni tudi ribje mladice, zato jo ribiči preganjajo.

Krastača

(Povzeto po učbeniku Biologija 6 avtorice Tatjane Angerer)

Krastača prebiva po vlažnih vrtovih in na polju. Podnevi navadno ždi pod listjem, v mraku pa prileze ven. Je okorna in počasna žival. Ima šibke noge, zato le slabo skače. Tudi plava bolj slabo. V sivorjavi, bradavičasti koži ima mnogo žlez. Ene izločajo sluz, ki kožo vlaži, druge izločajo jedko in smrdljivo tekočino. To je edino obrambno sredstvo krastače. Če pride ta tekočina na sluznico, na primer v oči, povzroči zelo neprijetno vnetje.

Jajčeca odlaga samica v vodo. Krastačji mrest se od mresta žab loči po tem, da so jajca nanizana kot na vrvici (poglej slike na koncu strani). Krastača prezimi otrpla in zarita v listje in blato. V listje ali blato se zarije tudi ob hudi suši. Ker pleni žuželke, njihove ličinke in gole polže, je na vrtu in polju zelo dobrodošla. Ponekod jo celo gojijo in uporabljajo za biološki boj proti polžem in žuželkam.

DOLOČEVALNI ZNAKI
• Za prepoznavanje dvoživk uporabljajo raziskovalci citološke, biokemijske ali molekularno-biološke metode,
• lahko jih prepoznamo po njihovih ličinkah (še posebej, ko se jim razvije en par okončin),
• razlikujemo jih tudi po jajcih oziroma mrestu,
• nekatere vrste lahko med seboj ločimo po značilnih vzorcih kože,
• pri določanju je pomembno razmerje v velikosti posameznih telesnih delov.

RAZVRSTITEV V SISTEMATSKE KATEGORIJE
(našteti predstavniki dvoživk živijo v Sloveniji)

Pa poglejmo, kako jih prepoznamo:

(Povzeto po poglavju iz priročnika Ključ za določanje vretenčarjev Slovenije, avtorice Nuše Vogrin)

V večini primerov se izginjanje dvoživk odraža kot neposredna posledica človekovega delovanja na določenem območju, a žal do zmanjševanja ali celo izginotja populacij dvoživk prihaja tudi na območjih, kjer ni bilo prisotne nobene večje človeške aktivnosti. Po teh alarmantnih vesteh je danes eden izmed ključnih problemov ugotoviti globalne vzroke takim dogodkom. Znanstveniki predvidevajo, da so le-ti naslednji:

• izguba in fragmentacija habitatov;
• intenzifikacija kmetijskih dejavnosti;
• melioracije in regulacije voda;
• ceste in promet;
• povečanje ultravijoličnega (UV) sevanja;
• onesnaževanje voda (pesticidi, umetna gnojila, kisli dež);
• vnos tujerodnih konkurenčnih vrst in plenilcev;
• patogeni organizmi in paraziti.

Zavzemanje biologov za ohranitev vrst je usmerjeno predvsem v vzdrževanje raznovrstnosti živega sveta (biodiverzitete oz. biotske pestrosti). Poleg tega pa so dvoživke tudi pomembni "bioindikatorji" (biopokazatelji) stanja okolja, saj populacije zelo hitro reagirajo na različne spremembe v okolju. Tako habitati, kjer je prisotnih veliko vrst in osebkov dvoživk, predstavljajo zdravo in uravnoteženo okolje. Če dvoživke nenadoma izginejo oz. se njihovo število opazno zmanjšuje, je to opozorilni znak, da se življenjske razmere slabšajo, čeprav v okolju samem tega še ni opaziti. Takrat je mogoče še čas, da raziščemo vzroke sprememb in primerno ukrepamo.

Ogroženost dvoživk v Sloveniji

Z vsemi temi problemi se srečujemo tudi v Sloveniji. Prav vse v Sloveniji živeče dvoživke so uvrščene na Rdeči seznam dvoživk (Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam, Ur. l. RS 82/2002) in zavarovane z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Ur. l. RS 46/2004; 109/2004).

Vzroki za izginjanje in fragmentacijo habitatov dvoživk so predvsem naslednji:

• nenadzorovana urbanizacija, predvsem razpršena poselitev;
• spremembe v kmetijstvu (uvajanje novih tehnologij, intenzifikacija proizvodnje, vnos pesticidov in gnojil v tla in podtalnico, melioracije, komasacije in podobni posegi);
• razvoj infrastrukture (ceste, železnice, daljnovodi) in promet;
• regulacije vodotokov in protipoplavne ureditve njihovih poplavnih območij, čiščenje in izsekavanje vegetacije na bregovih in v varovalnem pasu vodotokov;
• sprememba rabe oz. "sanacije" ter ureditve naravovarstveno pomembnejših gramoznic in glinokopov, posebno v SV Sloveniji (intenzivno ribogojstvo, športno ribištvo, rekreacija);
• zasipavanje in izsuševanje mokrišč oz. t.i. "ničvrednih območij" (sprememba namembnosti zemljišč za ekonomski razvoj in kmetijstvo, v zadnjem času je npr. veliko načrtov za golf igrišča);
• nevzdrževanje, zaraščanje in uničevanje mlak in kalov, predvsem na kraških območjih, zaradi prenehanja njihove tradicionalne rabe;
• odstranjevanje mejic in drugih podobnih struktur v krajini, ki delujejo kot selitveni koridorji;
• uvajanje ali spontano naseljevanje tujerodnih in invazivnih živalskih in rastlinskih vrst; naseljevanje rib v stoječe vode (predvsem kale in mlake, gramoznice ter visokogorska jezera) ter v potoke v izvirnih območjih v t.i. pasu brez rib (z zajezitvami potokov v izvirnih območjih je omogočena načrtna ali spontana naselitev rib);
• onesnaženje voda.

To so le v grobem predstavljeni glavni vzroki uničevanja in izginjanja habitatov dvoživk, ki pa so medsebojno povezani na več ravneh. Pomemben faktor ogrožanja dvoživk so tudi ceste in promet na njih. Ob selitvah morajo dvoživke mnogokrat prečkati ceste, kjer prihaja do pravih cestnih pomorov; take "črne točke" so lahko usodne za celotne populacije. Da bi jih rešili, marsikje po svetu (tudi pri nas) potekajo akcije prenašanja žab preko cest. Vendar to ni trajna rešitev, saj je zelo težko vsako leto sproti najti dovolj prostovoljcev, ki bi ponoči in v dežju reševali živali. Zato je na kritičnih odsekih primernejša rešitev izgradnja trajnih podhodov in postavitev varovalnih ograj. Kljub zakonskem varovanju dvoživk na nekaterih območjih Slovenije še vedno prihaja do množičnega lova žab za prehrano. Konkretnih podatkov o vplivu lova pri nas sicer ni na razpolago, vendar je lahko odlov velikega deleža razmnoževanja sposobnih osebkov v neki populaciji v daljšem obdobju usoden za njeno preživetje. O nezakonitem trgovanju z dvoživkami ravno tako ni veliko informacij, domnevno pa je od vseh vrst najbolj na udaru močeril, ki je naša najbolj znamenita dvoživka.

Ali lahko pomagam?

Center za kartografijo favne in flore in Societas herpetologica slovenica - društvo za preučevanje dvoživk in plazilcev se v Sloveniji že skoraj desetletje aktivno ukvarjata z varstvom dvoživk na celotnem območju države, ter sta doslej izpeljala več odmevnih slovenskih in mednarodnih projektov. Velik poudarek je bil namenjen predvsem izobraževanju in dvigu okoljske zavesti, hkrati pa izvajanju konkretnih varstvenih ukrepov.

Veseli bomo vsakršne pobude za ohranitev, izboljšanje ali ustvarjanje novih življenjskih prostorov za dvoživke (mrestišč - mlak) kot tudi varovanja dvoživk pri prečkanju cest. Vendar je tako pri pripravi dobre mlake kot pri uspešni postavitvi varovalne ograje ob cesti nujno sodelovanje strokovnjaka za dvoživke, ki bo s svojimi izkušnjami in znanjem primerno prispeval k uspešni uresničitvi zastavljenega cilja - k varovanju dvoživk.

Vir: CKFF

Širok krog ljudi se z dvoživkami najpogosteje srečuje spomladi, žal predvsem - povoženimi na cestah. Misel na tiste, ki se jim je pot na mrestišča končala pod kolesi našega avtomobila, pogosto odrinemo v temni kot zavesti. Lastniki vrtov z mlako pa bodo deležni spomladanskega obiska različnih predstavnic te skupine živali, ki se bodo prišle v vodo parit. Lahko so jih veseli, ker so znamenje za čisto okolje, poleg tega nam na vrtu, ki jih gosti, ne bodo povzročali nevšečnosti goli polži in neprijeten mrčes.

Vir: Delo in dom, 1.4.2009.