Nimajo lastnika in živijo na ulici. Njihov obstoj je posledica neodgovornega ravnanja ljudi, ki so svoje mačke zapustili ali zavrgli. Zaradi slabih izkušenj se prostoživeče mačke skrivajo, zato večina ljudi niti ne sluti, koliko jih je.

Če jih ne steriliziramo in kastriramo, se lahko z veliko hitrostjo množijo. Brez človeške pomoči jih prej ali slej doleti nesreča ali počasno in boleče poginjanje. Sodijo med zapuščene živali, zato bi morala zanje poskrbeti zavetišča. Ker pa je zavetišč premalo, lahko tudi sami storimo marsikaj, da tem živalim pomagamo. Če imamo prave informcije, smo lahko pri tem še bolj uspešni.

Kakšna je rešitev tega problema?

Zakonsko sprejemljivi rešitvi sta le dve:

● Mačke se veterinarsko oskrbi, socializira in odda v nov dom.

To je idealna rešitev, ki pride v poštev pri večini mačk. Izkušnje kažejo, da lahko veliko večino (nad 90% mačk) uspešno navadimo na življenje z ljudmi. Včasih seveda traja malo dlje, saj življenje na ulici pušča posledice. A vztrajnost in znanje premagata tudi to, kar v našem društvu dokazujemo že leta. Seveda pa običajno zavetiško življenje v mačjaku brez rednega stika s človekom, ne bo prineslo tako visokih odstotkov socializiranih mačk.

● Mačke se sterilizirane oziroma kastrirane in veterinarsko oskrbljene vrne v okolje, kjer nekdo zanje skrbi.

Ta rešitev je sprejemljiva za mačke, ki se zelo bojijo, so do človeka napadalne in pri katerih v določenem obdobju ni nobenega izboljšanja glede socializacije. Za tako rešitev se odločamo tudi, ko ni nikogar, ki bi se lahko ukvarjal s socializacijo. Mačke, ki jih vrnemo v okolje, morajo biti zdrave. Okolje, kamor jih vrnemo, morajo poznati, poleg tega pa mora biti tam oseba, ki bo te mačke hranila. Mačke vrnemo v okolje šele nekaj dni po posegu, ko smo prepričani, da se šivi lepo celijo in da je negativen vpliv narkoze že popustil. Do takrat žival namestimo v varen prostor, iz katerega nam ne more pobegniti.

Sara Ogrin, DZZZ Ljubljana