Marec, 2008

Promet najbolj ogroža krastače

Ljubljana - Dvoživke (žabe, krastače in pupki) so že začele zapuščati svoja prezimovališča. Na poti proti vodam, kjer bodo odložile nov zarod, prečkajo ceste in pri tem pod avtomobilskimi kolesi pogine tudi polovica lokalnih populacij. Biologi Centra za kartografijo favne in flore Slovenije (CKFF) so samo v Ljubljani in okolici našteli več kot sto tako imenovanih črnih točk, kjer dvoživke množično prečkajo ceste. Najbolj so ogrožene krastače, ki so počasne in za prehod prometnice porabijo več časa.

Kot je povedala biologinja Katja Poboljšaj iz CKFF, lahko na prometni cesti pogine kar polovica vse lokalne populacije odraslih krastač. V CKFF že več let (tudi v okviru evropskih projektov) spremljajo razmere na slovenskih cestah in ugotavljajo črne točke. V Ljubljani in okolici so kritične predvsem ceste na Barju in cesta v vasi Hraše, ki dvoživkam seka pot iz gozda v bližnje ribnike. »Cesto v Hrašah po naših ocenah vsako pomlad prečka od tri do pet tisoč dvoživk, od tega jih več kot tisoč poti ne preživi,« je povedala Poboljšajva in opozorila, da se z višjimi hitrostmi avtomobilov povečuje tudi število povoženih dvoživk. Prometni znaki, ki opozarjajo na prisotnost žab na cesti, se doslej niso izkazali za primerno rešitev, saj kljub opozorilu le redki vozniki zmanjšajo hitrost. Župan Brezovice Drago Stanovnik pa je povedal, da bolj kot ceste dvoživke na Barju ogrožajo divja odlagališča, zato bi nemara večino težav rešili z oblikovanjem krajinskega parka. Precej bolj učinkovite so obcestne ograje, ki dvoživkam preprečujejo prečkanje ceste in jih usmerjajo v prehode, zgrajene posebej v ta namen. Slaba plat je, da je njihova ureditev na že zgrajenih cestah draga. Zato se biologi z Direkcijo RS za ceste (DARS) vsako leto dogovorijo za postavitev ograj na najbolj kritičnih odsekih cest, drugje ograje postavijo sami in spomočjo prostovoljcev organizirajo prenašanje dvoživk čez cesto. Terenski biologi CKFF so doslej na 6463 kilometrih državnih cest našteli 988 »črnih točk«, kar v povprečju pomeni eno na vsakih sedem kilometrov. Podatke posredujejo tudi Darsu, da jih upošteva pri prihodnjem načrtovanju vzdrževanja in nadzora državnih cest. (Delo, petek, 31. marca 2006)

Zgoraj opisana problematika je bila povod, da smo letos smo člani Društva Žverca prvič organizirali akcijo "Pomagajmo žabicam v Hrašah pri Smledniku". Kot že samo ime akcije pove, smo pomagali žabam in krastačam pri prehodu približno dvokilometrskega odseka ceste v Hrašah pri Smledniku. Hraše so po ocenah strokovnjakov ena najbolj "črnih" točk, kar se tiče prehajanja dvoživk čez cesto, vendar zaenkrat lokalne oblasti še niso poskrbele za postavitev zaščitnih ograd ali podhodov za dvoživke. Le-te torej v velikem številu prečkajo zelo prometno cesto, s katero smo ljudje prekinili njihovo naravno selitveno pot, po kateri so skakljale že veliko pred tam zgrajeno cesto. Živali na začetku pomladi cesto prečkajo predvsem v večernih in nočnih urah, v toplem in vlažnem vremenu. Ko smo opazili, da so na cesti vidna prva trupelca, smo se prostovoljci spravili v akcijo, ki je potekala od srede, 12.3.08, do vključno ponedeljka 17.3.2008. Nujna oprema pri akciji so bili odsevni jopič, dobra svetilka, vedro, primerna obutev, po želji pa tudi rokavice. V šestih dneh smo prostovoljci čez cesto prenesli mnogo žab in krastač, od tega je bila večina zaljubljenih parčkov. V takih primerih samice nosijo samčke na hrbtih in so tako še veliko bolj počasne in okorne pri prehodu ceste. Poleg odličnega občutka, da smo rešili življenje številnim živalicam smo se pri akciji tudi marsikaj naučili. Na primer to, da se ljudje sploh ne razlikujemo preveč od dvoživk. J Tako kot pri ljudeh je tudi pri žabicah in krastačah preživetje vrste odvisno od samic, saj samčke dobesedno prenašajo na hrbtih in samo od ženskega notranjega kompasa je odvisno ali bodo parčki resnično prišli do mrestišč. Tu bi lahko vzporednico potegnili z ženskim šestim čutom... Opazili smo tudi, da v populaciji krastač očitno primanjkuje samic, saj je bilo kar veliko primerov, ko je samica nosila okrog 3 ali celo 4 med seboj bojujoče se samčke. Včasih pa je kak osamljen krotji samček zlezel tudi na žabico in jo prijel, kot da misli resno... nadaljevanja te zgodbe žal ne poznamo J. Med zaljubljenimi dvoživkami smo poleg krastač opazili več vrst žab, zadnji dan sem sama videla celo zelene rege...

Rezultat naše akcije je bil, da smo rešili več kot 3000 žabic in krastač, doživeli smo zelo pozitivne odzive mimovozečih in domačinov in se imeli prav fajn. In še bolj navdušeno bomo sodelovali že pri naslednji spomladanski selitvi dvoživk. Vsi prostovoljci ste dobrodošli, da se nam pridružite!!!