X
Bolezni ledvic so eden najpogostejših ubijalec hišnih ljubljencev razvitega sveta. Pri mačkah se obolenja ledvic najpogosteje pojavljajo v njihovih "zrelih", se pravi najlepših letih. Skrbniki živali lahko marsikaj sami storijo za zaustavljanje ledvičnih obolenj. Pridružite se torej boju proti temu zahrbtnemu ubijalcu hišnih ljubljencev.
Mačke imajo po dve ledvici, vsako od njih pa sestavljajo tisoči drobnih ledvičnih telesc (nefronov). Ledvična telesca filtrirajo kri, iz nje odstranjujejo odpadne snovi in vzdržujejo pravilno uravnoteženost med minerali in tekočino v telesu. Določen del ledvičnih telesc s starostjo propade, a se ne nadomesti z novimi. Za bolezen ledvic štejemo vsako motnjo, ki povzroča propadanje ledvičnih telesc. Ledvica so pri velikem deležu (okrog 80%) starejših psov in mačk že bolj ali manj prizadeta. Ta propad deleža ledvičnih telesc je posledica številnih dejavnikov, kot so denimo, poškodbe, infekcije, škodljive kemikalije, nekatera zdravila ali rak. Na srečo pa ima vsaka zdrava žival precejšnjo ledvično rezervo, saj je tudi za človeka znano, da lahko "normalno" živi z eno samo ledvico. Zato se prvi znaki bolezni ledvic pojavijo šele tedaj, ko propade dve tretjini ledvičnih telesc in je stanje že zelo resno (odpoved ledvic).
Stopnje bolezni ledvic:
Normalna funkcija ledvic - čeprav je določen delež ledvičnih telesc izgubljen, se ob ustrezni prehrani žival prilagodi in ne kaže nobenih znakov bolezni.
Oslabelost ledvic - (zgodnji opozorilni znaki) bolnik ne zmore več normalno koncentrirati urina, poveča se količina popite vode.
Odpoved ledvic - strupene odpadne snovi se nabirajo v telesu, ker jih ledvica več ne zmorejo učinkovito odstranjevati. Tedaj se pojavijo resnejši znaki bolezni.
Napredovana odpoved ledvic - pojavijo se izrazita znamenja bolezni, bolezen lahko napreduje v kolaps in smrt.
Bolezni ledvic so pri mačkah torej precej pogoste. Vendar lahko skrbnik sam s pravočasnim odkrivanjem in zdravljenjem naredi precej za zaustavljanje bolezni. Verjetnost, da se bo pri mačkah razvila odpoved ledvic, narašča s starostjo in se med 10. in 15. letom starosti celo podvoji. Odpoved ledvic se pogostejše pojavlja pri mačjih pasmah Maine Coon, abesinka, siamka, ruska modra in birmanka. Na bolezen ledvic skrbnika najpogostejše opozori zmanjšan tek živali, povečana žeja, pogostejše uriniranje, pa tudi močno okrnjeno uriniranje. Pogost znak bolezni ledvic je še hujšanje, bruhanje, neprijeten ustni zadah, izguba leska kožuha in tudi depresija obolele živali. V primeru, da se hišnemu ljubljencu pokaže kateri od teh znakov, ali celo vsi hkrati, mora skrbnik s svojim ljubljencem čimprej obiskati veterinarja. Znaki odpovedi ledvic so lahko zelo različni, ampak povečana žeja je vedno prvi opozorilni znak, ki ga ne smemo prezreti. Ko imamo občutek da naš hišni ljubljenec več popije kot sicer, se o tem takoj posvetujmo z veterinarjem.
X
Žal se začnejo bolezni ledvic klinično kazati šele tedaj, ko je izgubljenega že dve tretjini funkcionalnega ledvičnega tkiva. Prav zato je pomembno, da ledvica pri starejših živalih (kjer je velika verjetnost, da so deloma že prizadeta), skrbno varujemo. Pri starejših mačkah, ki imajo ledvica že deloma prizadeta, je torej treba paziti, da se jim stanje ne bo še bolj poslabšalo. Pri njih je še zlasti pomembno, da se ledvica v čim manjši meri obremenjujejo z odpadnimi snovmi, ki nastajajo v presnovi beljakovin in s čim manjšo količino kuhinjske soli in fosforja, ki imata na ledvica zelo slabilen učinek. Hrana za starejše živali mora torej za varovanje ledvic vsebovati strogo nadzorovano količino beljakovin. Hkrati morajo biti v njej primerno uravnane količine tistih snovi, ki imajo kakršno koli vlogo pri razvoju bolezenskih stanj, značilnih za to življenjsko obdobje.
Res je, da zmerno večja količina beljakovin nima slabega vpliva na tiste štirinožne srečneže, ki imajo kljub starosti povsem ohranjeno delovanje ledvic. Vendar je zaradi ogromnega deleža starejših mačk z začetnimi okvarami ledvic nujno, da imajo v prehrani uravnan delež beljakovin. Manjši, a ne premajhen delež beljakovin nikakor ni škodljiv, vkolikor je njihova biološka vrednost višja (se pravi, da so mnogo bolj izkoristljive), manjkajoč delež beljakovinske energije pa je nadomeščen z večjim deležem ogljikovih hidratov. S takšnimi lastnostmi varovanja ledvic, pa tudi varovanja pred drugimi starostnimi težavami, kot so denimo, bolezni sklepov ali srca, so posebej za starejše pse in mačke pripravljene hrane, ki jih lahko kupite v bolje založenih trgovinah za male živali in na veterinarskih klinikah.
X
Še pomembnejša je vloga pravilne prehrane pri tistih živalih, kjer so se že pokazali klinični znaki obolenja ledvic. Čeprav večina ledvičnih bolnikov potrebuje terapijo z zdravili in pogosto tudi tako imanovano tekočinsko terapijo, je eden od najpomembnejših dolgoročnih korakov za stabilizacijo bolezni prehod na posebej formulirano dieto. Propadlih ledvičnih telesc sicer ni mogoče popraviti, vendar je v veterinarski medicini klinično dokazano, da je prava ledvična dieta bistvenega pomena za ohranjanje normalnega delovanja in varovanje preostalih ledvičnih telesc.
X
Precejšen delež ledvičnih bolnikov lahko ob ustrezni oskrbi še precej časa živi povsem kakovostno in srečno življenje. Nekaj več pa mora storiti skrbnik živali. Predvsem mora paziti na začetek znakov bolezni. Ob njihovem pojavu pa ne sme odlašati z obiskom pri veterinarju. Svojemu ljubljencu lahko daje zgolj hrano, ki jo je predpisal veterinar, redno mora preverjati njegovo telesno težo, paziti na njegovostopnjo aktivnosti, količino popite vode in splošno stanje. Ob vsaki nepričakovani spremembi mora čimprej obvestiti svojega veterinarja. Svoje ljubljence naj ne hrani z dodatno hrano ali vitaminskimi dodatki. Pred spremembo režima hranjenja ali dajanja zdravil, se mora vedno posvetovati s svojim veterinarjem.