|
Nalezljive bolezni
|
x
Povzročitelj te zelo nevarne bolezni je virus. Prenaša se z vsemi izločki bolne živali, okužba pa se širi tudi z okuženo hrano, vodo, posodo za hranjenje, skratka z vsem, s čimer je prišla okužena žival v stik. Virus je zelo odporen, v okolici lahko preživi več let. Virus uničijo določena razkužila, ki jih dobite pri veterinarju. Bolezen je nevarna za necepljene mačke, ne glede na starost, predvsem so zelo občutljive mlade mačke do pol leta starosti.
Inkubacijska doba (čas od okužbe do izbruha bolezni) je 4 do 5 dni. Simptomi: povišana telesna temperatura, apatičnost, neješčnost, bruhanje, smrdeča driska (lahko krvava) in dehidracija. Breje mačke zvrgavajo ali pa skotijo prizadete mladičke z okvarami na možganih. Mlade živali so za bolezen zelo dovzetne in lahko kljub terapiji poginejo v zelo kratkem času. Mačke, ki prebolijo bolezen, postanejo dosmrtno imune. Za zdravljenje uporabljamo infuzije, sredstva proti driski in bruhanju, vitamine, antibiotike (za preprečevanje naknadnih bakterijskih okužb). Vašo mačko lahko zaščitite pred okužbo z virusom mačje kuge, da jo cepite. Vir: Klinika Loka
Opomba društva Žverca: Mačja kuga ni zoonoza- se NE prenaša na človeka. Več o boleznih, ki se z mačk lahko prenesejo na človeka si lahko preberete tule.
|
|
X
Povzročitelj je virus FIV, ki je podoben virusu HIV, ki je povzročitelj AIDS-a pri ljudeh. Virus mačjega aidsa ne povzroča bolezni pri ljudeh! Virus se širi s slino, ki jo okužena mačka z ugrizom prenese na druge mačke. Zarodki se lahko preko posteljice okužijo že v maternici ali po rojstvu, ko okužena mačka liže in neguje mladičke.
Bolezen je nevarna za vse mačke, ne glede na starost. Virus se najprej naseli v bezgavkah, kjer napade T-limfocite (bele krvničke, ki soodgovorne za odpornost organizma), se v njih razmnožuje in jih uničuje. S tem slabi obrambni sistem organizma mačke, zato postanejo dovzetne za različne infekcije.
Znaki so slabo počutje, povišana temperatura in hujšanje. V mnogih primerih se pojavi hudo vnetje na dlesni in ustne sluznice. Pri nekaterih mačkah se pojavi kronična driska, slabokrvnost, povečanje bezgavk, izcedek iz oči.
Na žalost je bolezen neozdravljiva, akutne infekcije zdravimo z antibiotiki, vitamini, ob resnejši oslabelosti dajemo tudi infuzije in ostalo podporno terapijo. Živali, pri katerih se razvije bolezen, lahko ob primerni oskrbi in zdravljenju preživijo še več let. Najboljša zaščita pred to boleznijo je, da mačke ne prihajajo v stik z okuženimi ali na okužbo sumljivimi mački. Večji problem je pri samcih, ker se v času gonitev samic tepejo in preko ugriznih ran se bolezen hitro širi med mačkami. Najučinkovitejši preventivni ukrep je kastracija mačkov in sterilizacija mačk. S tem se lahko bistveno zmanjša možnost prenosa bolezni, saj živali med seboj redkeje prihajajo v stik. Vir: Klinika Loka
Opomba društva Žverca: Mačji aids ni zoonoza- se NE prenaša na človeka. Več o boleznih, ki se z mačk lahko prenesejo na človeka si lahko preberete tule.
|
|
X
Je bolezen, ki je v zadnjih letih v izrednem porastu. Povzroča jo virus, ki se med mački prenaša predvsem z medsebojnimi kontakti s slino. Zarodki se lahko okužijo preko posteljice že v maternici, bolj pogosto pa se z mlekom okužijo mladički, ko sesajo pri okuženi materi.
Bolezen je nevarna za necepljene mačke ne glede na starost. Virus prizadane limfno tkivo (obrambne celice) in celice kostnega mozga - imunski (obrambni) sistem in povzroča nezadostno odpornost organizma. Zaradi tega se organizem mačke ni sposoben boriti proti različnim infekcijam.
Simptomi bolezni so zelo različni. Lahko se pojavi eden, največkrat pa več izmed naslednjih: sluznice so blede ali rumene barve, mačka nima apetita, hujša, pojavi se driska (lahko krvava), bruhanje, povečane bezgavke, ki so rakavo spremenjene (levkemija, limfom). Velikokrat se pojavi tudi močno vnetje v ustni votlini.
Bolezen ni ozdravljiva. Oboleli mački lahko nudimo le podporno terapijo, kar pomeni, da dobiva antibiotike, infuzije, kvalitetno hrano z visoko energetsko vsebnostjo, zadostne količine vitamina B. Doba preživetja obolele mačke je lahko do treh let. Mačko lahko pred to boleznijo zaščititte tako, da po opravljenem in potrjenem negativnem testu na to bolezen mačko proti levkozi cepite.
Vir: Klinika Loka
Opomba društva Žverca: Levkoza ni zoonoza- se NE prenaša na človeka. Več o boleznih, ki se z mačk lahko prenesejo na človeka si lahko preberete tule.
|
|
X
Je mešana okužba z dvema virusoma in z eno ali več bakterijami. Bolezen se prenaša predvsem s kihanjem (kapljična infekcija) ter z izločkom iz oči in nosu. Če imamo več živali na enem mestu, se lahko okužba zelo hitro širi. Bolezen je nevarna za necepljene mačke, ne glede na starost.
Inkubacijska doba je 1 do 5 dni. Simptomi bolezni: slaba ješčnost, apatičnost, povišana telesna temperatura in izcedek iz oči in/ali nosu. Mačka lahko tudi kiha, kašlja in izgubi glas (ne more mijavkati). Znaki se pojavijo nenadoma in so hujši pri mlajših živalih. Bolezen mine v petih do sedmih dneh, če ne pride do naknadne bakterijske infekcije. Če se stanje živali ne izboljša v nekaj dneh, dajemo mački podporno terapijo - infuzija, vitamini, antibiotiki (za preprečevanje naknadnih bakterijskih okužb). Stiki z drugimi mačkami: ko mačka kiha, kašlja ali ima izcedek iz oči, lahko bolezen prenese na druge mačke. Če imate več mačk, potem je priporočljivo obolelo mačko osamiti. V času bolezni naj bo mačka v hiši oziroma stanovanju. Okužbo lahko preprečite tako, da mačko cepite.
Vir: Klinika Loka
Opomba društva Žverca: Mačja kuga ni zoonoza- se NE prenaša na človeka. Več o boleznih, ki se z mačk lahko prenesejo na človeka si lahko preberete tule.
|
|
X
Povzročitelj te smrtno nevarne bolezni je virus, ki se zadržuje predvsem v živčnem tkivu, slinskih žlezah in bezgavkah. Najpogosteje se prenaša z ugrizom stekle živali. Največjo nevarnost za prenos stekline na domače živali in človeka predstavljajo lisice. Ob neugodnih razmerah v okolju virus hitro propade (sončna svetloba, suh zrak).
Bolezen je nevarna za človeka in vse toplokrvne živali. Nekatere živali so za okužbo manj oziroma skoraj nedovzetne npr. perutnina, hladnokrvne živali pa so popolnoma nedovzetne za okužbo.
Inkubacijska doba je 7 dni do 12 mesecev, običajno pa manj kot 3 mesece. Poznamo več oblik bolezni, najbolj pogosta je tipična oblika, ki poteka v treh fazah. V prvi fazi so živali potrte, neješče, se skrivajo in ne odzivajo. V drugi fazi postane postanejo razdražljive, agresivne, brez razloga napadajo druge živali in ljudi, žrejo neužitne predmete, se praskajo, značilen znak pa je močno slinjenje. Temu sledi paraliza mišic, najprej na glavi, značilen znak je odprt gobec zaradi paralize spodnje čeljusti, tako da pes/mačka ne more jesti in piti, se opoteka. Postopoma ohromijo tudi ostale mišice in žival pogine. Navadno ne preživijo več kot 10 dni po izbruhu bolezni.
Okužba z virusom stekline je smrtna tudi za človeka, zato je treba ob morebitnem stiku s sumljivo ali okuženo živaljo čimprej poiskati zdravniško pomoč. Če je človeka ugriznil pes/mačka, mora biti žival, ne glede na to ali je cepljena ali ne, v desetdnevni karanteni. Pooblaščeni veterinar mora opraviti pregled živali 2., 5. in 10.dan po ugrizu. S temi pregledi potrdi ali ovrže sum bolezni, rezultate pregledov pa mora sproti pošiljati v antirabično ambulanto. Te postopke izvajamo zaradi zelo strogih predpisanih ukrepov, da bi se izognili morebitnemu prenosu te izredno nevarne bolezni na človeka. Mačke in pse lahko proti steklini cepimo.
Vir: Klinika Loka
|
|
|
|
|
© 2008 Žverca. Vse pravice pridržane. All Rights Reserved.
|